Pomen organskega gnojenja na vrtu je znan že vsem. Dovolj organske snovi v zemlji pomeni, da poleti tako potrebna voda ostaja dalj časa v območju korenin, kjer ostajajo in se vežejo tudi vsa dodana hranila. Po drugi strani je organska snov tista, ki rahlja težko zemljo, naredi peščeno zemljo rodovitnejšo, služi pa tudi kot nekakšna rezerva hranil za rastline. Zato je uporaba organskih gnojil na vrtu najbolj priporočena.

Med organska gnojila razen hlevskega gnoja, ki ga vsi poznamo, uvrščamo tudi številna druga gnojila. Danes mnogi nimamo časa za pripravo komposta, tudi hlevski gnoj postaja redkost, saj je »moderna« živinoreja živali postavila na rešetke, tako da dobimo namesto gnoja gnojevko. Zato se nas vse več zateka k nakupu organskih gnojil v trgovinah. Vedno bolj se tudi zavedamo, da moramo zemljo ohraniti za svoje zanamce. Veliko lahko naredimo s tem, da je zemlja čim krajši čas izpostavljena vsem tegobam, ki jih prinaša vreme, torej da je pokrita. Poleti nam to navadno ne dela težav, jeseni in pozimi pa je potrebno vsaj na eno gredico posejati tudi prav posebne rastline, ki jim radi rečemo rastline za zeleno gnojenje - zeleni podor, prekrivne rastline in podobno. In ker je september pravi čas, da posejemo tako neprezimne kakor tudi tiste, ki prezimijo, bomo tokrat spregovorili o teh rastlinah.

Kaj so rastline za zeleno gnojenje?

Mednje bi lahko uvrstili prav vse rastline, ki jih zadelamo v tla, vendar nekatere prav posebej sejemo samo zato, da bi jih zadelali v tla, ne pa zato, da bi od njih pobrali pridelek, jih imeli za hrano živalim in podobno. Zanje je postavljenih nekaj pogojev, med katerimi je prvi prav gotovo, da morajo hitro kaliti, hitro rasti in v kratkem času narediti veliko listne mase. Seveda pa imajo mnoge še druge vloge in namene.

Zakaj bi sejali rastline za zeleno gnojenje?

Del odgovora na to vprašanje sem nakazala že v uvodu. Ohranjanje, in ponekod tudi organske snovi v tleh, do razumne mere seveda, je eden izmed najpomembnejših ukrepov, če želimo na vrtu rastline pridelovati na ekološki, naravni način. Vrtnine so povečini velik potrošnik organske snovi, saj pri večini velik del rastline ob ali po spravilu pridelka odnesemo z vrta, kjer se brez stalnega dodajanja organske snovi količina te v tleh zmanjšuje. To se dogaja na naših njivah, zato je (seveda tudi ob močnih klimatskih spremembah) vedno več težav s sušo, pa tudi poplavami ob poletnih nalivih, paziti pa moramo, da se ne bo podobno dogajalo tudi na naših vrtovih. Ko govorim o organski snovi, bi v resnici morala uporabljati besedo humus. Humus je v tleh v dveh oblikah - del ga sproti razpada in ob tem se sproščajo tudi hranila za naše rastline, drugi del pa je v tleh v obliki trajnega humusa. Ravno tega nam kupljena organska gnojila ne zagotavljajo v enaki meri, zato jih moramo kombinirati tako, da v tla vračamo čim več organske mase, ki jo iz njih odnašamo s pridelkom na vrtu. To najučinkoviteje naredimo tudi z rastlinami za zeleno gnojenje.

Po drugi strani sem že omenila, da naj zemlja na gredici ne ostaja prazna, izpostavljena soncu, dežju, vetru in drugim vremenskim neprilikam. Tudi pozimi je bolje, da ni cel vrt izpostavljen vsemu, kar prinaša zimski mraz. Vsaj eno gredico naredimo za oazo, kjer bodo pod zimskim pokrovom našli zavetišče tudi vsi koristni organizmi, ki nam pri ekološkem vrtnarjenju na vrtu pomagajo. Prezimne vrtnine ne pokrijejo zemlje v celoti, ali pa premalo, zato nam spet pomagajo nekatere rastline, ki jih posejemo ravno v ta namen. Rastline za zeleno gnojenje pa lahko koristijo še na druge načine.

Dodatna hrana za rastline

Med najpogosteje uporabljene rastline sodijo detelje. Med njimi bi izpostavila predvsem inkarnatko, nokoto in lucerno. Detelje, ki sodijo v skupino metuljnic, živijo v prijetnem sozvočju s prav posebnimi bakterijami, ki za svojo rast in razvoj potrebujejo dušik, ki ga jemljejo iz zraka. Kasneje ga v sklopu svojih procesov predelajo v tako obliko, da je dostopen tudi rastlinam. Tako ostane za naslednjo rastlino v tleh kar nekaj dušika.

Če jih nameravamo v tla zadelati že spomladi, potem je zadnji rok setve nekje do konca septembra, bolje pa bi bilo prej. Ker so mnogi naši zelenjavni vrtovi preveliki, lahko del vrta mirno pustimo počivati, tako da posejemo deteljo. Sama priporočam celo nokoto, saj lepo rumeno cveti, rumena barva pa je privlačna za mnoge koristne žuželke, ki kasneje pomagajo v boju s škodljivci na našem vrtu. Nokoto priporočam tudi kot tisto rastlino, ki raste v bližini rastlinjakov, saj so tam plenilci še bolj potrebni. Zelo zanimiva je tudi lucerna, saj je ne motita suša in vročina ter lepo uspeva tudi brez zalivanja v sušnih letih. Lucerno lahko kombiniramo s setvijo prezimnega radiča v juniju in juliju. Najpogosteje uporabimo sorto Verona, seveda pa lahko posejemo tudi Treviški radič, Castelfranco ali Tržaški solatnik. Poleti lahko tako setev kosimo, radič režemo za solato, spomladi pa na taki gredici narežemo čudovite glavice in rozete radiča. Deteljo pa nato pokopljemo.

Mešanica je tudi lep okras na vrtu. Jeseni sta lahko zanimivi tudi podzemna detelja in inkarnatka. Predvsem sta zanimivi za tiste, ki sejete deteljo le čez zimo. Obe namreč ne prenašata dobro suše in vročine, zato poleti ne delata težav kot plevel. Kljub temu je potrebno vnaprej razmisliti o kolobarju. Sejati detelje tja, kjer bi že zgodaj spomladi radi sadili ali sejali vrtnine, ni smiselno.

Rastline proti škodljivcem

Mnoge rastline smrdijo polžem; to so na primer ognjič, bela gorjušica in kapucinke. Posejemo jih na odvečni gredici, njihovo maso pa kot zastirko uporabimo tudi med rastlinami, ki jih ogrožajo polži.

Ajda

Za konec »koristnih« rastlin za zeleno gnojenje naj omenim še eno, na katero nas večina v tem pogledu sploh ne pomisli. To je ajda. Ajdo poznamo bolj kot žitarico in ne kot rastlino, ki nam lahko koristi tudi na vrtu. Vendarle pa ima vse, kar zahtevamo od rastline za zeleni podor, in še več. Hitro kali, hitro raste in naredi veliko listne mase, pa še lepa je, privlači čebele, ki nato oplodijo tudi druge rastline na vrtu. Ima pa še eno odlično lastnost, njeni koreninski izločki namreč uničijo kar nekaj kalečega semena plevelov in tako lahko vsaj nekaj plevelov uničimo na tak način. Njen cvet je lep tudi v vazi, pa še zdravilna rastlina je. Le eno težavo imamo pri nas. Ne moremo kupiti manjših količin semena.

Vse omenjene rastline ne prezimijo, zato mnogi sprašujejo, kaj z njimi jeseni. Pustimo jih, da zmrznejo, saj take veliko lažje zadelamo v tla. Po drugi strani pa tudi zmrznjeni rastlinski pokrov varuje zemljo enako kot zelena odeja.

Še nekaj rastlin

Mnogi poznamo lepo, modro cvetočo facelijo. Tudi ta rastlina je prekrasna za zeleno gnojenje, samo ne poleti. Z modro barvo namreč privlači zraven čebel še resarje ali tripse. Zato jo sejemo zgodaj spomladi in jeseni. Tudi facelija ni prezimna rastlina.

Zadnja, zelo uporabna rastlina, predvsem v rastlinjakih, pa sta pšenica ali ječmen. To se bo mnogim zdelo zanimivo. A zakaj ne? Pogosto namreč na vrtu vlečemo pobiranje pridelka dolgo v jesen. Od oktobra naprej ni smiselno sejati nobene druge rastline, ječmen ali pšenico pa lahko še sejemo. Lepo pokrijeta tla in zemljo pozimi zaščitita z zeleno odejo. Spomladi hitro rasteta in v tla zadelamo kar nekaj listne mase. Nista v sorodu z vrtninami in zato ne ovirata kolobarja. Korenine žit so sposobne velik del hranil obdržati v zgornjem sloju zemlje, da se ne izperejo v globino ob večjih zimskih padavinah. Vendar ju zadelamo v tla zelo hitro, v marcu, najkasneje aprilu, sicer bodo nastopile težave pri pripravi gredice za naslednjo rastlino.

Namesto zaključka

Kot vidite, je na razpolago veliko rastlin, pa še mnogih nisem naštela. Kdaj, katere in zakaj jih uporabljamo, je pogosto odvisno od tega, kaj vse bi želeli s setvijo rastlin doseči. Koristne pa so prav vse, tudi različne mešanice. Prepričana sem, da je za ohranjanje zdrave in rodovitne prsti zelo koristno, če vsako leto vsaj eno gredico posejemo samo zato, da zemljo obogatimo z rastlinsko maso, čeprav si je v današnjem potrošniškem svetu včasih nemogoče zamisliti, da bi posejali nekaj, kar nam ne bo prineslo takojšnje in neposredne koristi. Zato pa tudi imamo v sedanjih časih takšne klimatske spremembe.

Miša Pušenjak