V marcu se vrt že pričenja prebujati in polni pričakovanja opazujemo prvo zelenje na gredicah. Tudi okrasne čebulnice, ki smo jih jeseni zavzeto sadili po vrtu, bodo kmalu pogledale na plano.

Zgodi pa se, da se naš nasad tulipanov spomladi pojavi na drugem koncu vrta, kot smo si zamislili na začetku. Tudi barve cvetov niso ravno usklajene, ponekod pa cvetlic sploh ni. V zelenjavnem vrtu opažamo polegle sadike solate, vmes najdemo številne prazne površine, na več mestih se pod zemljo nakazujejo rovi. Jeseni posajena jablana čudno rumeni in se suši, drevo pa nam skoraj ostane v roki, ko ga primemo.

Take in podobne stvari nam lahko povzročijo nemalo slabe volje, zlasti takrat, ko spoznamo, da imamo opravka s pogostim obiskovalcem vrtov in zagrizenim sovražnikom vseh vrtičkarjev - voluharjem.

Spoznajmo ga

Voluhar je 15-20 cm dolg glodalec, ki živi v zemlji. Najraje ima obdelane površine srednje težke zemlje, ki je dovolj vlažna in primerno založena s hrano. Deluje na površini približno 40 m², kjer v globini do pol metra koplje 50 m dolge rove ovalnega prereza. Voluharjev rov ima, za razliko od krtovega, popolnoma gladke stene, saj voluhar vse viseče koreninice spotoma poje.

Najbolj dejaven je ob sončnem vzhodu in zahodu, pozimi pa le čez dan. Prehranjuje se s podzemnimi deli rastlin in lahko naredi veliko škodo tako v sadnem kot zelenjavnem in cvetličnem vrtu. Na svojem bivalnem območju ima več shramb z zalogami hrane, ki pa je ne porabi, ker vedno znova išče novo. Najljubša hrana so mu jabolka, čebulice tulipanov in radič.

Kako ga najdemo in ulovimo?

Znano je, da voluhar slabo prenaša prepih. Zato v vrtu poiščemo kupe zemlje (so nižji kot krtine) in jih odkrijemo. Voluhar bo luknje spet zaprl in tako bomo vedeli, kateri rovi so aktivni. V rov nato nastavimo mehansko past s koščkom jabolka. Če bomo nastavili past, pustimo del rova odprt, tako da bo voluhar spet prišel pogledat, od kod prepih, premamilo ga bo jabolko in igre bo zanj konec... V aktivne rove vstavljamo tudi dele rastlin, ki ga bodo z neprijetnim vonjem odgnale: orehove liste, stroke česna ali vejice tuje. Pri nastavljanju pasti uporabimo rokavice.

Naravni sovražniki - živali in rastline

Ker se v domačem vrtu navadno odločimo za zatiranje voluharja brez strupov, najprej pomislimo na njegove naravne sovražnike in jih privabimo ali vsaj ohranimo v vrtu. To so, na primer, sova, podlasica, jež, ptice roparice, dihur in seveda domača mačka.

Nekatere rastline imajo voluharju neprijeten vonj, zato jih ne pozabimo posaditi v bližino gredic, kjer imamo z nadlogo največ težav. Koristen in hkrati lep je cesarski tulipan, ki ga sadimo jeseni, najbolje posamično na gredice ali v ozadje obrobkov. Voluhar se bo izogibal tudi križnolistnemu mlečku, česnu, narcisam in ribezu. Morda bi pa za jesen pomislili na mešani nasad tulipanov in narcis? Ali pa radiča in česna?

Odženimo ga z vrta

Ko ugotovimo, kateri voluharjevi rovi so aktivni, vanje vstavimo plinske patrone, ki ga z neprijetnim dimom preženejo. Pri tem je pomembno, da ostale odprtine zapremo, saj s tem preprečimo uhajanje plina, kar bi zmanjšalo učinek na voluharja. Za ta način odganjanja so primerni Valentin plinski patroni.

Vsaj nekaj časa učinkoviti so tudi zvočni odganjalci. Žal pa izkušnje nekaterih uporabnikov kažejo, da se po določenem času voluhar na zvok odganjalca navadi. Doma narejen zvočni odganjalec je steklenica, ki jo zakopljemo v zemljo tako, da je vrat zgoraj. Ko čez gredice zaveje veter, steklenice žvižgajo in visoki toni preženejo voluharja.

Zaščitimo rastline

Morda še najbolj učinkovita proti voluharju je zaščita rastlin z mrežnimi košarami. Uporabljamo jih za zaščito drevesnih korenin in za zaščito posajenih okrasnih čebulic. Drevesne korenine zaščitimo z mrežo že ob sajenju, tako da korenine sadike najprej ovijemo z mrežo, nato pa sadiko postavimo v pripravljeno luknjo za sajenje. Luknjo zasujemo z zemljo, pri tem pa pazimo, da je zgornji rob košare nad površino tal. Tako voluhar ne bo mogel do korenin niti tik pod površjem.

Za zaščito okrasnih čebulic, zlasti tulipanov, uporabimo mrežaste pladnje. Čebulice položimo vanje, vse skupaj pa nato posadimo. Namesto mrežastih pladnjev so primerne tudi plastične nizke posode z manjšimi luknjami.

Načinov za bolj ali manj uspešno odganjanje in zatiranje voluharja je še mnogo. Od strupov za glodalce, do karbida in izpušnih plinov, ki jih preko cevi namestimo v rove.

Sami se moramo odločiti, katero sredstvo bomo uporabili, in se pri tem zavedati, da je v domačem vrtu kljub vsemu treba delovati bolj ekološko, četudi bo boj z voluharjem zato morda trajal nekoliko dlje.

Andreja Tomšič