Ta čudovita rastlina z nenavadnimi cvetovi je očarala že marsikoga. Je hitro rastoča vzpenjavka, ki se vzpenja s pomočjo vitic. Njena domovina je Južna Amerika, je nezahtevna za vzgojo in v primernih pogojih bogato cveti.

Botanični rod pasijonk obsega okrog 400 različnih vrst. Pri nas je najbolj pogosta modra pasijonka (Passiflora caerulea), ki jo v naših krajih gojimo kot posodovko, medtem ko lahko v Primorju omenjena vrsta prezimi na prostem in se ob opori bujno razraste.

V naših krajih prezimujemo modro pasijonko v zaprtem, neogrevanem prostoru, kjer naj se temperatura giblje okrog 5 °C. Prostor naj ima tudi dovolj svetlobe. Pozimi rastlina počiva, zato jo zalivamo bolj redko. V tem času lahko rastlina odvrže liste, vendar bodo navadno spomladi znova zrasli.   

Nega pasijonke

Obrezujemo jo spomladi. Preden jo prestavimo na prosto, skrajšamo poganjke, odstranimo pa tudi vse suhe in polomljene veje. Na prosto jo prestavimo, ko mine nevarnost zmrzali. Ustrezajo ji sončne lege, tudi neposredna sončna pripeka ji ne škoduje. Prst naj bo dobro prepustna, z deležem peska in revna s hranili, saj ne uspeva dobro v tleh, ki so bogato založena s hranili. Ker je vzpenjavka, za rast potrebuje oporo. Za vzgojo je nezahtevna, kajti če ji zagotovimo sončno mesto ter med rastno dobo poskrbimo tudi za zalivanje in občasno dognojevanje, nam bo dolgo obdobje bogato cvetela. Za dognojevanje uporabimo gnojilo, ki vsebuje večji delež fosforja in kalija, tako da na ta način pospešujemo cvetenje. V ugodnih pogojih naredi tudi plodove, ki so jajčaste oblike in rjavo oranžne barve.

Nekatere vrste pasijonk so tudi zdravilne. Med njimi pomembno mesto zavzema zdravilna pasijonka (Passiflora incarnata). Različni pripravki iz omenjene rastline se lahko uporabljajo za zmanjševanje znakov nemira, različnih tesnobnih stanj in nespečnosti.

Omeniti pa je potrebno, da je pri nekaterih drugih vrstah iz številnega rodu pasijonk potrebna pozornost, saj so lahko nekatere celo strupene.

Od kod ime pasijonke

Sega v daljnje leto 1609, ko je v samostanu v Rimu redovnik Jacomo Bosio pisal razširjeno študijo o Kristusovem trpljenju. V tem času se je iz Južne Amerike v Rim vrnil neki mehiški misijonar in Bosiu pokazal risbe ter opise takrat še nepoznane rastline. Bosio je bil prevzet nad čudovito rastlino in sprva ni mogel verjeti, da je možno, da takšna rastlina sploh obstaja. Cvet pasijonke ga je spominjal na Kristusovo trpljenje, zato je rastlino poimenoval pasijonka. Opisal jo je takole: tri brazde na sredini cveta ponazarjajo tri žeblje, s katerimi so Kristusa pribili na križ. Pet prašnikov ponazarja pet Kristusovih ran. Resice, ki so nanizane v vencu, ponazarjajo trnovo krono. Deset venčnih listov pa ponazarja 10 apostolov, brez apostola Petra in Juda.

Mirjam Gantar