Med posebej eksotične sobne rastline lahko zraven orhidej štejemo tudi mesojedke, ki nas navdušujejo s svojo drugačnostjo in nas silijo k večurnemu opazovanju tega, kako žuželke »pripomorejo« k njihovi prehrani.

Muholovka (Dionaea muscipula)

Muholovka je verjetno najprepoznavnejša med vsemi mesojedimi rastlinami. V naravi raste na območjih Južne in Severne Karoline, ZDA, kjer je že precej ogrožena. Večina komercialno dosegljivih rastlin je tako različno gojenih kultivarjev izvirne vrste.

Na rastlini so zanimive predvsem njene pasti za žuželke, ki se lahko eksplozivno zaprejo, ko začutijo plen. Muholovka plen privablja z obarvanostjo pasti in nektarjem, ki ga izloča na ustju pasti. V pasti ima muholovka posebne čutne dlačice, ki past sprožijo, ko se jih dotaknejo žuželke.

Muholovko je najbolje gojiti v mešanici šotnega mahu ali šote in peska, perlita ali kakšnega drugega inertnega substrata brez soli. Rastlina potrebuje dovolj svetel prostor in vsaj štiri ure sonca na dan, čeprav je idealno 6 - 8 ur sonca. Barva vaše muholovke je dober pokazatelj, ali rastlina dobi dovolj svetlobe. Ob premalo svetlobe se bodo notranje strani pasti namesto rdeče obarvale zelenkasto. Muholovka potrebuje tudi vedno vlažen substrat, saj v naravi živi na močvirskih tleh. Kjer je relativna zračna vlaga nizka (pod 60 %), jo je najbolje postaviti na podstavek s prodom, v katerem naj stoji voda. Lonček z rastlino lahko postavimo tudi neposredno v podstavek z vodo. Pri tem moramo poskrbeti za to, da je del korenin nad vodno površino, s čimer preprečimo nastanek gnilobe. Rastlino zalivamo z deževnico, saj vsebuje voda iz pipe preveč soli, ki lahko škodi vaši rastlini. Pozimi naj rastlina počiva pri temperaturi od 5 do 10 °C. V tem času jo zalivamo le toliko, da se ne posuši.

Malajske vrčnice (Nepenthes)

Pri rastlini so najbolj zanimivi vrčki, ki nastajajo na koncu listnih vitic in lahko dosežejo prostornino do dveh litrov.

Rod malajskih vrčnic združuje vsaj 72 vrst, pri čemer vsako leto odkrijejo nove predstavnike, saj je središče njihove razširjenosti slabo raziskani Malajski polotok. Pri rastlini so najbolj zanimivi vrčki, ki nastajajo na koncu listnih vitic in lahko dosežejo prostornino do dveh litrov. Vrčki so najprej zeleni, sčasoma se obarvajo rdečkasto. Žuželke najbolj privlači ustje vrčkov, kjer rastlina izloča sladkobne snovi.

Malajske vrčnice vzgajamo podobno kot orhideje, pri temperaturi okoli 25 °C. Posadimo jih v mešanico substrata za orhideje in šotnega mahu ali perlita. Za dobro uspevanje potrebujejo polsenco in visoko zračno vlago. Nasprotno pa za razliko od večine drugih mesojedk ne potrebujejo stalno vlažnega substrata. V vrčke ne smete dodajati vode, ker boste s tem porušili kemično ravnovesje prebavne raztopine in s tem škodili rastlini. Poleti lahko malajske vrčnice postavite tudi na prosto, kjer si bodo same ulovile kakšno žuželko. Za prezimitev potrebujejo rastline temperaturo med 15 in 20 °C.

Malajske vrčnice razmnožujemo s stebelnimi potaknjenci, ki se bodo ukoreninili v 1 - 2 mesecih. Za nastanek vrčkov pa bodo mlade rastline potrebovale vsaj pol leta. Rastline potaknemo tako, da potaknjence postavimo v plastično vrečko, napolnjeno s šotnim mahom.

Saracenija (Sarracenia)

Rod Sarracenia sestavlja 8 - 13 vrst ameriških vrčnic, ki, podobno kot malajske vrčnice, privabljajo žuželke z dišavami in nektarjem, svoje žrtve pa prebavijo v privlačnih čašah.

Saracenij ni težavno gojiti. Rastlino posadimo v mešanico šotnega mahu in peska ali perlita. Rastlina potrebuje stalno vlago, zaradi česar jo moramo včasih tudi vsakodnevno zalivati z deževnico. Najbolje uspevajo na sončnem mestu. Prezimimo jih lahko pri 5 °C, čeprav nekatere vrste, kot npr. S. leucophylla in S. Purpurea, prenesejo tudi temperature pod lediščem.

Zraven vrčkov imajo rastline še dodaten okras - spomladi, ko se otopli, rastline bujno zacvetijo s telohu podobnimi cvetovi rumene, rdeče ali vijoličaste barve.

Saracenijo najlažje namnožimo z delitvijo korenike. Koreniko enostavno prerežemo s čistim in ostrim nožem med posameznimi očesi. Na predelih, kjer očes ni, pa lahko njihov nastanek velikokrat vzpodbudimo s plitvimi (do 5 mm globokimi) zarezami v površino rizoma.

Rosika (Drosera)

Na rastlini so zanimivi predvsem njeni listi, ki so prekriti z drobnimi lepljivimi kapljicami, na katere se ulovi žrtev.

Rosika je bila prva rastlina, za katero so ugotovili, da se prehranjuje tudi z žuželkami. Prvi jo je opisal leta 1554 nizozemski naravoslovec Dodoens. Med okrog sto vrstami rosik jih največ raste v Avstraliji in na Novi Zelandiji, tri vrste pa tudi pri nas: okroglolistna (D. rotundifolia), srednja (D. intermedia) in dolgolistna (D. anglica). Na rastlini so zanimivi predvsem njeni listi, ki so prekriti z drobnimi lepljivimi kapljicami, na katere se ulovi žrtev. Listi z žrtvijo se začnejo počasi zvijati in žrtev potisnejo v bližino prebavnih žlez v sredini lista.

Vse rosike odlično uspevajo na šotnem mahu ali šoti. Za dobro uspevanje potrebujejo podobne pogoje kot večina drugih mesojedih rastlin: stalno vlažni substrat, visoko zračno vlažnost in veliko svetlobe. Napačno oskrbo navadno hitro opazimo po odsotnosti značilnih kapljic na listih.

Škodljivci

Mesojede rastline navadno niso preveč občutljive na škodljivce. Občasno se lahko pojavijo listne uši, ki jih je enostavno zatreti. Nekoliko nevarnejša je siva plesen (Botrytis), ki se lahko pojavi v rastlinjaku ali terariju. Poskrbite za dobro prezračevanje in odstranjujte ostanke žuželk ter odmrle dele rastlin. Pravilna oskrba rastlin bo dodatno pripomogla k zmanjšani občutljivosti na okužbo.

Matevž Likar