Beseda bonsai prihaja iz japonščine, njen dobesedni pomen je 'drevo v loncu'. Izraz 'bonsai' so prevzeli vsi svetovni jeziki in se nanaša na drevesa vzgajana in rastoča v plitvih loncih. Taka rastlina mora izgledati kot pravo drevo, ki ga najdemo v naravi, vendar v miniaturni obliki.

Obstaja splošno prepričanje, da tradicija vzgoje bonsajev izhaja iz Japonske, vendar so Japonci že pred več kot tisoč leti to umetnost prevzeli od Kitajcev . V teku let so Japonci razvili umetnost vzgoje bonsajev na današnjo raven. Nekje v začetku 20. stoletja se je ta umetnost od tam preselila še na vse druge kontinente.

Bonsaje lahko vzgojimo iz različnih vrst dreves, vendar so nekatere bolj in druge manj primerne. Tako so na primer vrste z večjimi listi manj priljubljene. Bonsaj je rezultat različnih tehnik vzgoje, kot so rezanje in obrezovanje korenin in poganjkov. Na ta način zaviramo rast in ohranjamo želeno obliko drevesa. Oblikovati je treba tudi veje in osrednje deblo, za kar večinoma uporabljamo ovijanje z žico. Sčasoma postanejo drevesca značilno grčava in zelo zanimivih oblik.

Bonsaji za zunanjo ali notranjo vzgojo

Drevesne vrste, ki izhajajo iz tropskih in subtropskih krajev, so primerne za notranjo vzgojo. Take variante so: fikus (Ficus), liguster, serisa (Serissa Foetida), karmona (Carmona Microphylla) in kitajski brest (Ulmus Parvifolia).

Drevesa za zunanjo vzgojo pa prihajajo iz dežel, ki poznajo štiri letne čase (Japonska, Koreja in tudi Evropa). Predstavniki so bor (Pinus), brin (Juniperus), javor (Acer), bukev (Fagus), rododendron (Rhododendron), ipd.

Bonsaji niso sobne rastline

V večini primerov so to zunanje rastline in kot take naj na prostem ostanejo vse leto. Večina bonsajev potrebuje klimo štirih letnih časov in s tem tudi dobo počitka in mirovanja. To še posebej velja za zimzelene vrste bonsajev kot npr. Juniperus. V dobi mirovanja posvetimo posebno pozornost zaščiti rastline pred mrazom, ne pozabimo na korenine.

Notranji bonsaji so v večini omejeni na tropske in subtropske vrste

V poletnem času pa tudi njim bolj ustreza zunanji prostor. Vendar ti bonsaji potrebujejo  zaščito pred zmrzaljo. To pomeni, da jih pred pričetkom hladnih dni prenesemo v notranje prostore  ali jih prezimimo v rastlinjaku. To velja za tipične tropske bonsaje. Subtropske vrste bonsajev, ki so sicer občutljive, pa za razliko od tropskih vrst, prenesejo tudi nekaj mraza.  Za subtropske rastline je dobro, da se prej pozanimamo o vrsti in na osnovi tega določimo, kako nizke temperature lahko le-ta prenese. Na splošno jih lahko prenesemo v notranje prostore, če smo jim tam predhodno zagotovili primerne pogoje.

Največji problem notranje vzgoje je pomanjkanje intenzivne svetlobe in zagotavljanje hladne dobe počitka za rastline, ki potrebujejo dobo mirovanja. Četudi imamo naš bonsaj na južnem oknu mu težko zagotovimo vso potrebo po svetlobi, ki jo le-ta zahteva. Tako zagotovljena svetloba bo mogoče preveč intenzivna za rastline, ki v naravi rastejo na gozdnih tleh, vendar za večino lesnatih rastlin, ki potrebujejo tudi dobo počitka, ta svetloba ne bo zadostovala. Paziti moramo tudi, da rastlina ni preblizu okna, ker jo sonce lahko skozi steklo poškoduje. Za te lesnate rastline moramo vsako leto zagotavljati tudi dobo počitka. Rastlini moramo od 6 do 8 tednov zagotoviti temperaturo med 2 do 4 ˚C. Brez dobe počitka bodo listnate rastline sicer nadaljevale svojo rastno dobo kaki dve leti, potem pa bo rastlina nastopila dobo počitka ne glede na temperaturo. To zna biti za rastlino zelo stresno, če že ne usodno. Nekatere vrste notranjih bonsajev lahko v dobi počitka izgube liste (Ullmus), nekatere nikoli (Ficus).

V poletnih mesecih obdržimo vse bonsaje zunaj

Zalivanje v sončnih poletnih mesecih je enostavno. Zalivamo ga vsak dan, saj se rastlina vsak dan izsuši. Težje pa je določiti pravilno zalivanje v času, ko imamo rastlino v notranjih prostorih. Zalivamo jo le takrat, ko rastlina potrebuje vodo in ne po naprej določenem urniku. Pogostost zalivanja je odvisna od zagotovljene svetlobe, temperature v prostoru in zračne vlage. Mogoče je potrebo po zalivanju še najlažje ugotoviti, če bonsaj vzamemo iz posode - izsušena rastlina je precej lažja kot pa rastlina, ki ima še dovolj vlage. Prav tako lahko na otip preverimo vlago prsti v posodi. Če je zemlja pod površino izsušena, je to znak, da rastlina najbrž potrebuje vodo. Na vsak način rastline ne zalivamo, če je prst na površini in tik pod površjem še vlažna. Vedno pazimo, da v podstavku voda ne zastaja.

Bonsaje zalivamo s posebnimi dodatnimi hranili, ki so pripravljena posebej za njih. Pri tem upoštevamo urnik in količine,ki so napisane v navodilih za uporabo specialnih gnojil za bonsaje. Gnojimo jih v rastnem obdobju in s tem prenehamo šele v času mirovanja. Tropskim bonsajem hranila dodajamo toliko časa, dokler je dobro vidna rast te rastline. Bonsaje sadimo v prst, ki je zanje posebej pripravljena. Zemlja za bonsaje zagotavlja optimalno drenažo in preprečuje zastajanje vode v prsti.

Za bonsaje je zelo pomemben tudi pretok zraka in zračna vlaga. Zagotavljanje teh pogojev v poletnih mesecih ni težko, v zimskih mesecih pa pretok zraka lahko zagotovimo z ventilatorji, vlago pa tako, da na nizek podstavek napolnjen z vodo postavimo drobno kamenje, na to kamenje pa posodo z bonsajem. Podstavek z vodo naj bo plitev, da se bo voda v njem izsušila vsak dan.

Z zagotavljanjem opitimalnih pogojev bonsajem omogočamo, da ostanejo zdrave rastline in se kot take lahko uspešno upirajo insektom in boleznim. Za uspešno vzgojo bonsajev moramo svoje znanje o njih vedno dopolnjevati. Primerno literaturo o bonsajih najdemo v knjižnici ali na spletu.

Mojca Bohinec