Živo mejo oblikujemo z rednim striženjem, zato v njej lahko rastejo samo tista drevesa, grmovnice in iglavci, ki dobro prenesejo striženje. Višina se lahko giblje od 4 metre pri belem gabru, do pol metra pri pušpanu. Dolgo linijo prekinemo tako, da živo mejo obrežemo na različne višine ali pa v njej »izrežemo« prostorčke za vrtne okraske.

Nekje svobodna, drugje oblikovana

Za prostorastočo živo mejo lahko izberemo različne cvetoče grmovnice ali pa le eno vrsto. Prva možnost mora biti dobro premišljena, saj se grmovnice po načinu rasti razlikujejo. Priljubljeno forzitijo, ki cveti na začetku pomladi lahko posadimo v živo mejo (dobro prenese striženje), pa tudi v prostorastočo. V slednji obdrži značilno obliko rasti.

Zasaditve z eno samo vrsto so lahko prav zanimive. Pogosto naletimo na medvejke (rod Spirea), ki imajo lepo obliko. Spomladi cvetoča Spirea x arguta je aprila neprekosljivo lepa. Nežne usločene veje preplavijo drobni beli cvetovi. Po cvetenju ovenelo cvetje porežemo. Na obrobju vrta naj rastejo visoke rastline, znotraj pa lahko prostor razdelimo z nizko živo mejo iz pušpana. Seveda, če nam je tako všeč.

Striženje

Striženje dobro prenesejo rdeči tunbergijev češmin, pušpan, kalina ali liguster, tisa (Taxus bacata), lovorikovec, bukev, beli gaber, klek ali tuja (Thuja occidentalis), pacipresa, sivka... Liguster režemo večkrat med rastjo - poleti, pacipreso septembra, tiso avgusta ali septembra, tujo avgusta, pušpan maja in avgusta, bodiko ali božje drevce (Ilex) septembra, pirakanto ali ognjeni trn septembra (če bi rezali po cvetenju, v jeseni ne bi občudovali rdečih, rumenih oziroma oranžnih jagod), sivko po cvetenju.

Nega in primerni sosedje

Kalina ima zelo »požrešne« in dobro razraščene korenine, zato ob njeno vznožje ne sadimo ostalih rastlin. Te naj rastejo vsaj dobrega pol metra stran. Sicer pa so tla ob živi meji, še zlasti, če v njej rastejo zimzelene rastline (lovorikovec, iglavci, pušpan, nekateri češmini, sivka...), suha in revna s hranili. Tik ob živo mejo ne sadimo grmičkov in trajnic, še zlasti ne v prvih letih. Brez zalivanja v sušnih obdobjih in rednega gnojenja ni zdrave in goste žive meje. Po suhi zimi se marsikje pokažejo posledice suše (rjavenje iglavcev in lovorikovcev). Torej moramo zalivati tudi pozimi in zgodaj pomladi. Zimzelene rastline namreč izgubljajo vodo iz listov tudi pozimi.

Sajenje žive meje

Na približno pol metra sadimo pirakanto, lovorikovec (tudi do 80 centimetrov narazen), tiso, cipreso (tudi do slab meter narazen), pušpan, beli gaber, bodiko. Bolj skupaj sadimo sivko (na 30 centimetrov).

Izkopljemo približno 50 cm globok jarek, ki je v humoznih in odcednih tleh lahko tudi plitvejši. Po dnu potrosimo mineralna gnojila, ki vsebujejo predvsem fosfor in kalij. Sadike posadimo na isto globino kot so rasle v drevesnici. Takoj po sajenju so za nekaj centimetrov bolj v tleh, ker se prst kasneje še posede. Mineralno gnojilo zamešamo med prst oziroma ga pokrijemo s tanko plastjo zemlje, nato potrosimo še kompost ali preperel hlevski gnoj. Paziti moramo, da korenine ne pridejo v stik s hlevskim gnojem. Zemlja se mora dobro oprijeti korenin, brez »zračnih žepov«. Ob sajenju zato prst  z nogo večkrat narahlo pritisnemo ob korenine. Po sajenju je na vrsti zalivanje in v prvih treh letih je prav od rednega zalivanja močno odvisen uspeh sajenja. Tla pokrijemo z okrasnim lubjem, ki dobro zadržuje vlago v tleh, preprečuje pa tudi rast plevelov. Vsako pomlad, v začetku marca, aprila in maja, živo mejo nekajkrat pognojimo. Uporabljamo predvsem dušikova gnojila, na voljo pa so tudi specialna gnojila za iglavce. Pomembno je, da so tla mokra, zato gnojilo potrosimo tik pred dežjem ali  po njem. V suhem obdobju naj gnojenju sledi temeljito zalivanje. Od srede junija dušikovih gnojil ne uporabljamo več. 

Magda Ažbe