Zima je pač zima! Lepa, ko jo obsveti sonce, čarobna, ko na zrmznjena tla padajo snežinke in neskončno prijazna, če nas čaka topel dom. Tudi rastline niso navdušene nad mrazom, zato večina pozimi miruje brez posebnih znakov življenja. A v vsaki stvari obstajajo izjeme, svetle ali temne. In ena takih sončnih posebnosti je nepozebnik ali hamamelis!

Nepozabni nepozebnik

Cveti v najmanj prijaznem času, takrat, ko zmrzuje in ko mrzel zimski veter še povečuje že itak ledene občutke. Le kaj jim je, tem nežnim in živahnim cvetovom, da zapustijo varno zavetje popkov? Mar kdaj obžalujejo, da so že decembra ali pa januarja pokukali na dan? Zagotovo ne, sicer jih ne bi naslednje leto spet občudovali in to v istem, neprijaznem, času. Nepozebnik je pač ustvarjen za ta mrzel del leta, da nas z živahnimi cofki razvedri in v nas prebudi občutke občudovanja. Na golih vejah se vso zimo, od decembra do februarja, razkazujejo zlato rumeni, oranžni, ali rdeči cvetovi, odvisno od sorte.

Nepozebniki se med seboj razlikujejo

Po načinu rasti, času cvetenja in barvi cvetov, pa tudi po jesenski barvitosti listja. Nekateri grmi so bolj razprostrti, drugi bolj pokončni. Cvetovi so lahko bledo rumeni ali pa vinsko rdeči, žvepleno rumeni ali bakreno oražni... Vsak cvet je sestavljen iz štirih tankih in dolgih venčnih listov in ker se cvetni popki nahajajo v skupinah, dajejo cvetovi videz prikupnih cofkov! Listi so dokaj veliki, strukturni in v jeseni tudi lepo obarvani. Vendar ne pri vseh grmih. Na splošno velja, da imajo rumeno cvetoči nepozebniki v jeseni rumeno listje, tisti z rdečimi in temno oranžnimi cvetovi pa oranžno rdeče. Vendar obstajajo tudi izjeme. Cvetovi nas na zimskem sprehodu presentijo tudi s sladkim vonjem, kar je res velika posebnost za zimski čas. Nepozebnikov je več, pripadajo različnim botaničnim vrstam, znotraj teh pa je več sort. V višino in širino se razrastejo  približno 2,5 do 3,5 metrov. Razširjen je dlakavolistni nepozebnik (Hamamelis mollis), ki ima v jeseni rumene liste. Tudi cvetovi so rumeni in lepo dišijo. Vrsta H. intermedia se ponaša z več sortami, ki cvetijo v različnih odtenkih rdeče, oranžne in rumene  barve.

Kjer bo rastel

Nepozebnik je prezimno trdna in nezahtevna grmovnica, ki dobro uspeva, če jo posadimo v dobro odcedna, nevtralna ali rahlo kisla tla, bogata s humusom. Prenaša tudi slabše razmere, a pomembno je, da  prst tudi poleti ohranja vlago in da pozimi ni preveč mokra. Največji sovražnik je poletna suša, zato se izogibamo sajenju v plitka, pa tudi v apnena tla. Ob sajenju tla obogatimo z mokro šoto in kompostom, da se poveča sposobnost zadrževanja vode v sušnih obdobjih. Vsako leto znova tla pod grmi pokrijemo z debelo plastjo listja, komposta, lubja..., da preprečimo izgubo odvečne vode z izhlapevanjem. Pomembna je tudi svetloba. Te naj bo kar veliko, vendar sočna pripeka ni dobrodošla. Izberemo lahko tudi rahlo senco, zelo senčne  lege pa niso primerne. Grm v takih razmerah slabo cveti, veje pa postanejo preveč »razvlečene«. Izogibamo se izrazito vetrovnih leg.

Z oskrbo ne bo veliko dela

Nepozebnik ne zahteva redne rezi, po cvetenju odstranimo poškodovane veje in tiste, ki kvarijo lepo obliko. V majhnem vrtu, kjer ni ravno dovolj prostora za razprostrto rast, pozimi skrajšamo mlade, necvetoče, lanskoletne poganjke. Pustimo jim le po dva brsta. Takšna rez privede do bolj zbite oziroma košate rasti. Pomladi, še preden se pokažejo listi, pognojimo z dušikom. Izberemo lahko enako gnojilo kot za sadno drevje.

Kam ga posaditi ...

... da bodo gole, pa vendar cvetoče, veje še izrazitejše?  Sorte z  rumenimi cvetovi se dobro ujamejo s temno zelenim ozadjem, ki ga ustvarjajo božje drevce in različni iglavci. Tudi obzidje, ki ga prerašča bršljan, je pozimi živahnejše, če v ospredju raste nepozebnik. Grmi s temnejšimi (rdečimi, temno oranžnimi) cvetovi so lepši na svetli »podlagi«. Vsekakor pa nepozebnik kombiniramo s pozimi cvetočimi trajnicami (teloh, zvončki), reso in barvitimi grmi, kakršen je tudi dren z rdečimi poganjki, ali pa skrivenčena leska.

Magda Ažbe