Podnebne oziroma klimatske danosti nam v slovenskem prostoru odpirajo možnosti za intenzivno in ljubiteljsko gojenje številnih sadnih vrst. Sadnih vrst in sort, ki uspevajo v celinskem in v sredozemskem delu Slovenije, je zares veliko, velike pa so tudi razlike v načinu gojenja posameznih sadnih vrst in sort. Ena izmed poglavitnih in nujnih opravil pri vzgoji in gojenju lesnatih sadnih rastlin (sadno drevje in jagodičje) je strokovno opravljena rez. Za kvalitetno in strokovno opravljeno rez je nujno potrebno poznavanje osnovnih zakonitosti rasti posamezne sadne vrste.

Zimska rez sadnega drevja

Življenjska doba lesnatih sadnih vrst je zelo različna. Sadna drevesa dosežejo običajno starost nekaj desetletij, oljke, na primer, pa tudi več stoletij. Drevesa, ki dosežejo višjo starost, se običajno razvijejo v višja ali srednje visoka drevesa z debelejšim deblom in močnimi ogrodnimi vejami. Pri takšnih drevesih je še posebej pomembna redna strokovna rez, saj slabo (z izjemo oljke) prenašajo grobe posege, torej krajšanje debelejših vej. Večje rane se pri sadnem drevju nikoli popolnoma ne zarastejo, zato se na njih pogosto naselijo razne glive, ki ob ustrezni vlagi povzročijo postopno umiranje drevesa. Zato je potrebno vse večje rane ustrezno sanirati. V primeru lomov preostali del veje gladko odrežemo in rano premažemo s premazom za rane oziroma cepilno smolo, da preprečimo vdor mikrobov.

Vsa sadna drevesa imajo svoj življenjski cikel

Ta cikel sestavljajo mladostno (juvenilno) obdobje, ki traja od samega razvoja sadike pa do vstopa v rodnost, sledi mu obdobje rodnosti in obdobje staranja (odmiranja) drevesa. Juvenilno obdobje je zelo pomembno, saj takrat mlado drevo z ustrezno rezjo in privezovanjem v ustrezno lego prisilimo v čim zgodnejšo rodnost. Dolžina obdobja rodnosti je odvisna od same sadne vrste, najbolj pa od tehnike gojenja (rez in vzgoja, gnojenje, tretiranje,...). Ko vidimo, da na drevesu ni več prisotnega nujno potrebnega enoletnega prirastka in posledično pridelka, je najbolje drevo nadomestiti z drugim. To velja seveda za starejša drevesa, ki smo jih poprej ustrezno dognojevali, zalivali in obrezovali in so bila zaščitena tudi pred glodalci (voluhar, miši) ter divjadjo. Če smo poskrbeli za vse najnujnejše zahteve drevesa in nam drevo kljub vsemu hira, je najbolje narediti analizo zemlje.

Že pri samem oblikovanju krošnje mladega drevesa, kakor tudi pri kasnejši rezi, je nujno potrebno poznavanje zakonitosti rasti:

• Najvišje ležeči brst na veji ali poganjku dobi največ energije in zato raste najbolj bujno. Zato se na vrhu krošnje najbolj obraste najvišji del. Če gre za daljšo enoletno šibo, jo izrežemo v celoti, ali pa jo privežemo v vodoravni položaj, nikakor pa je ne prikrajšujemo.
• Veja, ki izrašča pod ostrejšim kotom (navpično), je mnogo bujnejša od položneje rastoče veje, saj energija vedno teži k najvišje ležečim brstom oziroma poganjkom. Zato enoletnih poganjkov nikoli ne prikrajšujemo, saj z vsako rezjo vzpodbudimo dodatno rast. Navpično rastoče poganjke (bohotivke) v celoti izrezujemo ali jih privezujemo v vodoravni položaj, da se na njih tvorijo cvetni brsti. Na vejah prav tako ne prikrajšujemo enoletnega prirastka, temveč odvajamo energijo na stranski poganjek.
• Položneje rastoče veje imajo šibkejšo rast in zelo zgodaj nastavijo cvetne brste.
• Višje ležeče in debelejše veje imajo večji prirastek od nižje ležečih in tanjših vej.
• Pri rahlo upognjenih poganjkih je prirastek največji na koncu poganjka. Zaradi ustrezne lege poganjka se na ustrezno močnih poganjkih razvijejo cvetni brsti. Na premočnih poganjkih je nastavek cvetnih brstov slab. Zelo dober nastavek cvetnih brstov dobimo, če upogibamo veje pod kotom 120 stopinj.

Zgoraj navedene zakonitosti rasti veljajo zlasti za jablano in hruško, jih pa v veliki meri upoštevamo tudi pri gojenju drugih sadnih vrst.

Ob vsem tem je nujno tudi poznavanje brstov

Pri sadnem drevju poznamo vegetativne, generativne in speče brste. Vegetativni brsti so običajno ožji in na koncu koničasti. Iz njih se razvijejo poganjki oziroma mladike, ki so lahko na vejah ali poganjkih posamič ali kombinirano z generativnimi oziroma rodnimi brsti. Generativni brsti so debelejši in na koncu bolj zaobljeni, iz njih se razvijejo cvetovi in ob uspešni oploditvi kasneje še plodovi. Lahko so enostavni (enocvetni), saj se iz njih razvije en cvet (breskev, marelica), večcvetni (sliva, češnja, višnja), ali pa se razvijejo v socvetje (ribez, aronija, bezeg). Speči brsti se nahajajo pod lubjem in odženejo, če jih k temu vzpodbudimo z zarezovanjem nad spečim brstom. Na tak način pridobimo nove poganjke na mestih, kjer so nam ti prej primanjkovali.

Rodni brsti se razvijejo iz nerodnih v procesu, ki mu pravimo diferenciacija. Ta proces se prične že v sredini maja in je najbolj intenziven od junija do avgusta. Zato je za bogato tvorbo cvetnih brstov zelo pomembno, da so sadna drevesa v tem času zdrava, dobro preskrbljena z vodo in hranili ter da so veje in poganjki v ustreznem položaju (da izraščajo iz osi pod kotom od 45 - 120 stopinj).

Pri rezi sadnega drevja je zelo pomemben čas rezi. Ob rezi nastanejo na mestih, kjer smo odrezali vejo ali poganjek, odprte površine oziroma rane, ki so jih sposobne rastline posamezne sadne vrste na različne načine zapreti. Na splošno velja, da sadna drevesa zelo izčrpajo večje rane, zato se tem, če je le mogoče, izogibamo.

Skupine sadnih vrst po času obrezovanja:

• Pečkarji (jablana, hruška, kutina, nešplja, skorš); pri vseh pečkarjih opravljamo glavno rez v zimskih mesecih, če je le možno proti konce zime, saj je takrat kambij (celitveno tkivo) zelo aktiven in rane bolje zaraščajo. Večje rane premazujemo s premazi (kambisan) ali cepilnimi smolami, manjše rane pa se bolje zaraščajo, če jih ne premažemo.
• Koščičarji (sliva, češnja, višnja, marelica, breskev);

Slive pri zimski rezi redčimo, spodrezujemo izrojeni les in odvajamo veje na položnejše poganjke, pri poletni rezi pa redčimo krošnjo, da je bolje osvetljena in izrezujemo bohotivke, ali pa jih privezujemo v vodoravni položaj.

Češnje obrezujemo v vegetaciji od začetka brstenja pa do avgusta, višja drevesa je najbolje v času  obiranja, da imamo kaj od njih. Zimska rez ni priporočljiva, saj se rane slabo zaraščajo in se smolijo, s čimer povečamo možnosti za vdor gliv in bakterij. Drevesa, ki smo jih drastično porezali, ne zaprejo ran in vdor bolezni je skorajda neizogiben. Takšna drevesa pričnejo počasi propadati.

Višnje pri zimski rezi predvsem pomlajujemo in spodrezujemo povešave poganjke. Pri poletni rezi po obiranju dobro preredčimo krošnjo in izrezujemo prebujne poganjke.

Marelice ne režemo pozimi, temveč v vegetaciji, saj se v rastni sezoni rane bolje zaraščajo. Vse rane obvezno premažemo s cepilno smolo, saj skoznje vdre v rastlino bakterija, ki povzroča kap marelic.

Breskve obvezno režemo poleti, pozimi opravimo le korekcijsko rez. Najbolje je, da v času cvetenja prikrajšamo rodne šibe, s čimer dobimo debelejše plodove.

• Lupinarji (oreh, leska); pri orehu opravimo zimsko rez dober mesec pred brstenjem, poletno pa avgusta. Pri rezi z izrezovanjem osvetlimo krošnjo. Vse večje rane obvezno premažemo s cepilno smolo. Lesko ob zimski rezi pomlajujemo in odstranjujemo vse odvečne bohotivke.
• Jagodičje (ribez, kosmulja, josta, aronija, maline, robide,...) obrezujemo v zimskih mesecih. Pri grmastih oblikah jagodičja poskrbimo za dobro zračnost grmov in prikrajšamo vse prebujne poganjke. Pri malinah, robidah in tajberiju izrežemo stare, odmrle poganjke; rodne poganjke pri malinah prikrajšamo za tretjino, pri robidah in tajberiju stranske poganjke prikrajšamo na ca. 30 cm, glavni poganjek pa na višino od 150 do 180 cm.

Boštjan Hedl