Na naših vrtovih so se povsem udomačile tudi mnoge vrtnine, ki izvirajo iz Južne Amerike, Azije in Afrike. Te rastline seveda v naših krajih »zebe«, če jih sejemo ali sadimo prezgodaj. Na srečo lahko mnoge vzgojimo na toplem kot sadike in jih šele v dovolj toplem vremenu presadimo na prosto. Že veliko časa na tak način na naših vrtovih rastejo paradižnik, paprika, nekoliko krajši čas tudi jajčevec. Šele nekaj let nazaj smo odkrili, kako vzgojiti sadike s koreninsko grudo. Zelo hitro je tak način premagal stare »puljene« sadike. Danes tudi večina vrtičkarjev vzgoji sadike tako, da se zemlja še drži korenin; imenujemo jih sadike s koreninsko grudo. Tako lahko zdaj brez težav tudi v celinski Sloveniji pridelujemo lubenice in melone, pa tudi kumare, buče in bučke so zgodnejše. Občasno ponekod še srečam puljene sadike kapusnic, a upam, da bo to kmalu preteklost.

Vzgoja sadik s koreninsko grudo s pikiranjem

Vzgojiti sadike s koreninsko grudo je celo lažje kot vzgojiti prej puljene sadike. Začnemo enako kot prej. Na toplem posejemo seme želene sorte. Nekatere vrste zelenjadnic odlično prenašajo presajanje. Mednje sodijo predvsem paradižnik, paprika, jajčevec, zelena in večina začimbnic. Te posejemo v setvene platoje. Pozneje pa jih bomo presadili (pikirali) vsako posebej v lonček, da bomo vzgojili sadiko. Veliko uspešneje in hitreje se na nove rastne razmere ob presajanju prilagodijo manjše rastline oz. mlajše sadike

V zadnjih letih opažam, da se mnogim vrtičkarjem preveč mudi s setvijo nekaterih rastlin. S tem ne pridobimo ničesar, saj so plodovke toploljubne rastline in potrebujejo tudi toplo zemljo, če želimo, da so zgodnejše. Zato prehitro presajanje v hladno zemljo ne pospeši zgodnosti pridelka. Ker se rastlina lahko tudi več dni muči v hladni zemlji, je manj odporna na bolezni in lahko še hitreje propade. Vem, da se da pri nas kupiti razne plastične »plašče« za rastline, a ti zaščitijo zgolj nadzemni del rastlin, korenin pa ne. Te v mrzli zemlji ne sprejemajo hranil, zato rastlina ne raste. Lahko pa se prične v teh plaščih nabirati vlaga in z njo tudi mnoge glivice.

Naslednje, kar vrtičkarji še manj upoštevajo, je, da se veliko uspešneje in hitreje na nove rastne razmere ob presajanju prilagodijo manjše rastline oz. mlajše sadike. Danes mnogi presajajo sadike, ki imajo skoraj že nastavljene plodove ali vsaj cvetove, iz katerih običajno ni nič, odpadejo pa celo naslednji cvetovi. To je zato, ker so bile sadike že prevelike in prestare. Take se težje prilagodijo novim razmeram kot mlajše.

Pikiranje sadik

V večjih vrtnarijah ta postopek mnogi izpustijo, avtomatski roboti na drugih pa ne pikirajo, ampak le presajajo mlade rastline. Doma se je tega postopka smiselno lotiti tako, kot smo to počeli nekoč. Pri pikiranju  namreč vedno rahlo poškodujemo glavno korenino in prav je tako. S tem vzpodbudimo hitrejši razvoj stranskih korenin, posledično pa vzgojimo močnejši in bolj košat koreninski sistem sadike.

Pravočasno pikiranje je zelo pomembno. Pikiramo takrat, ko se klični listi mlade rastlinice postavijo v vodoravni položaj, med njimi pa že vidimo zametke pravih listov. Ne bojte se, da so rastlinice še premajhne. Tako kot majhni otroci lažje prenašajo selitve v primerjavi s starejšimi ljudmi, tudi mlade rastline lažje prenesejo presajanje. In to si velja zapomniti.

Druga pomembna stvar je globina presajanja ali pikiranja. Plodovke imajo krasno lastnost, da poženejo na steblo nadomestne ali dodatne korenine. Zato jih vedno pikiramo globlje, kot so rasle do takrat. Tega se držimo tudi pozneje, ko jih presajamo na prosto. Pri zeleni in solatnicah pa moramo biti pazljivi, saj lahko pregloboko pikiranje in presajanje teh povzroči, da pridelamo manjše gomolje oziroma da solatnice bolj gnijejo. Zato te rastline pikiramo tako, da je nivo zemlje okoli korenin enak po presajanju, torej jih presadimo na isto globino, kot so rasle do pikiranja.

Vzgoja sadik s koreninsko grudo brez pikiranja

Mnoge vrtnine in tudi cvetlice ne prenašajo presajanja. Te smo nekoč sejali neposredno, zato v večjem delu Slovenije nismo mogli imeti lubenic ali melon, nekatere cvetlice pa so zacvetele zelo pozno. Danes je drugače. Izberemo primerno velike lončke, najboljše so kar multiplošče. Sama imam raje stiroporne, ker jih lažje prenašam sem in tja, dobijo pa se tudi različne plastične oblike takih setvenih plošč, ki imajo več setvenih gnezd ali lukenj, kot jim običajno rečemo. Vedeti pa morate, da moramo za vzgojo čvrste koreninske grude, ki ne razpade, vzeti nekoliko manjše lončke, kot bi si mislili. Kot primer naj povem, da so jogurtovi lončki za kumare ali lubenice preveliki.

Setvene platoje ali lončke napolnimo z zemljo, lahko jo pred setvijo celo nekoliko ogrejemo. Nato v vsako luknjo ali lonček posejemo seme. Koliko semenk posejemo, je spet odvisno od posamezne vrste rastlin. Sama predlagam, da posejete vsaj dve semenki, da ne boste imeli pozneje praznih mest. Pri rastlinah, kjer je bolje, če je grm košat, pa lahko posejemo celo večje število semena. Pri solatnicah in kapusnicah je pomembna zgolj ena rastlina za eno sadiko, saj pri teh rastlinah pozneje šibkejšo rastlino odščipnemo.

Pri zeliščih in cvetlicah, tudi pri peteršilju, je bolje, da je sadika čim bolj košata, torej pustimo kar nekaj semenk, da vzgojimo košato sadiko.

Naj vam povem še en trik. Tudi buče, kumarice, lubenice in melone lahko poženejo stranske, dodatne korenine. Ker jih ne moremo pikirati globoko, lahko rastline nekoliko »prelisičimo«. Ko posejemo seme, napolnimo setvene lončke z zemljo zgolj do polovice. Tako bo imela kaleča rastlinica premalo svetlobe in se bo pretegnila. V običajnih primerih je to zelo nezaželeno, tukaj pa nam pride prav. Namesto pikiranja v lončke, ko je rastlinica dovolj velika, do vrha nasujemo zemljo. Tako je korenina globlja in ima tudi več stranskih koreninic.

Vendar pa potrebujejo kumare in buče le dobre tri tedne za dobro sadiko, zato s setvijo sploh še ni treba hiteti. Sejemo jih nekje proti koncu marca, lahko šele v začetku aprila. Lubenice in melone sejemo dva tedna prej, torej sredi marca.

Še nekaj napotkov za konec

Če si želite čim manj težav s sadikami in vzgojiti kakovostne sadike, potem temperaturo takoj po vzniku za nekaj dni močno znižajte, kar na 15 ^oC, seveda ob tem, da je v prostoru dovolj svetlobe. Pozneje je idealna temperatura za večino plodovk nekje okoli 18 ^oC, za solatnice in kapusnice 12 ^oC, podobno velja tudi za čebulo. Zeleno, peteršilj in začimbnice lahko vzgajamo na višji temperaturi še nekaj časa, štiri tedne pred presajanjem na prosto pa jih damo na hladno.

Za zdravje sadik je bolj od uporabe škropiv pomembno zračenje prostorov, kjer jih vzgajamo. Zračna vlaga je največji sovražnik vseh sadik. Spomladi so lahko dnevi temačni in mračni, zato rastline počasi rastejo. Nikoli jih ne smemo spodbujati k rasti tako, da jih pospešeno dognojujemo ali dvignemo temperaturo v prostoru. Tako bomo namreč vzgojili pretegnjene, šibke in neodporne rastline. Naredimo raje prav nasprotno. Temperaturo v prostoru nekoliko znižajmo, zmanjšajmo količino vode za zalivanje in prenehajmo dognojevati. Čas vzgoje bo nekoliko daljši, bodo pa zato sadike zelo kakovostne.

Namesto škropiv lahko za boljše zdravstveno sanje sadik uporabimo žajbljev, kamilični ali timijanov čaj, tudi rmanov čaj je učinkovit, če pa je v prostoru nekoliko prehladno, lahko kakšno stopinjo pridobimo z zalivanjem s čajem iz baldrijanovih listov in cvetov

Kaj delamo v februarju

Nato naredimo načrt za setev in presajanje na vrtu. Pozorni smo na kolobarjenje, gnojenje in to, da bomo na vrtu posadili tudi nekaj cvetlic, zlasti tistih, ki tudi odganjajo bolezni in škodljivce. Na vrtu naj ne bi manjkali ognjič, žametnica in kapucinke.

Nato si pripravimo seznam potrebnega semena, pregledamo revije, časopise, literaturo, kaj novega se najde na naših policah s semenom, saj bo letos veliko novosti.

Sejemo le v zaščitenih prostorih, neposredno lahko sejemo redkvico, redkev in rukolo, za sadike pa predvsem zelišča, zeleno, peteršilj, čebulnice (por, čebulo), lahko pa tudi solato.

Na vrtu pustimo zemljo še vedno počivati, razen na Primorskem, kjer se delo že lahko začne.

Miša Pušenjak