Nekdaj so ga gojili kot zelišče, katerega izvlečke svežih korenin so na deželi uporabljali za zdravilo. Danes je predvsem znan kot okusna zelenjava za pripravo prve spomladanske solate.

Motovilec (Valerianella locusta) vsebuje visoko kvalitetne hranilne snovi, ter veliko vitaminov in mineralov. Majhne rozete z gladkimi lističi, prijetnega okusa, ki so bogati z vitaminom C in železom, pobiramo od novembra do marca, saj je motovilec odporen na nizke zimske temperature.

Pridelovanje

Najboljši čas za setev je od srede avgusta do srede septembra, v kolobarju za vrtninami ali poljščinami, ki jih takrat poberemo. Sejemo ga lahko enakomerno po celi površini ali v vrste, ki so med seboj oddaljene 10 do 15 cm. Primeren je tudi za mešane posevke skupaj z zimsko čebulo, porom ali zeljem. Po setvi površino rahlo prekrijemo z zemljo in do kalitve skrbimo za enakomerno vlažnost. Kasneje rastline v vrsti redčimo na razdaljo 10 do 20 cm.

Glede podnebja in tal motovilec ni zahteven, saj mu tudi temperature do -15ºC ne škodujejo, da so le zmrznjeni listi zavarovani pred soncem. V zelo mrzlih zimah brez snega ga je koristno prekriti z agrokopreno ali smrečjem. Motovilec lahko vzgajamo tudi v toplih gredah ali ogrevanih rastlinjakih.

Liste trgamo posamič, lahko pa porežemo vse in pustimo da poženejo novi.

Sorte motovilca

Pri nas so priljubljene predvsem tri sorte motovilca - ljubljanski, holandski in žličar. Ljubljanski ima dolge, svetleče, temno zelene  liste in zelo dobro prezimi, holandski ima velike, široke in rahlo kosmate liste rumeno zelene barve, prezimi pa nekoliko slabše, kot ljubljanski. Žličar ima srednje velike rozete z ovalnimi, temno zelenimi listi z rahlo navzgor zavihanim listnim robom, ki daje listu obliko žlice. Listi so gladki in svetleči, s polnim okusom.