Dolga vigna je eksotična stročnica, ki bo dobro uspevala tudi v naših vrtovih in na vročih terasah. Kot pove že ime, da ima rastlina zelo dolge stroke, njeno strokovno ime pa je Vigna unguiculata ssp. sesquipedalis. Angleži ji pravijo Yard Long Bean, Nemci pa Spargelbohne ali Langbohne.

Zanimiv je izgled rastline

Dolga vigna je bujno rastoča enoletnica, z dva do štiri metre dolgimi plezajočimi poganjki, zato potrebuje oporo. Ovalni listi so dolgi 7-12 cm in široki 5-10 cm in imajo dolge peclje. V pazduhah listoc zrastejo na na 7-9 cm dolgih pecljih vijolični cvetovi.

Posebnost so stroki, ki so dolgi 30-90 cm ali celo čez en meter. So pet do sedem milimetrov, rahlo ukrivljeni in vedno rastejo navzdol. Zeleni stroki se z zrelostjo obarvajo rumeno, vsak strok pa ima 15-20 semen. Kot vse metuljnice, ima tudi dolga vigna globoke korenine in veže dušik iz zraka ter s tem bogati vrtna tla.

Vzgoja

Dolga vigna izvira iz Afrike, sicer pa je pomembna zelenjadnica na Kitajskem, v JV Aziji, v srednji in južni Ameriki. Dobro raste na srednje težkih tleh, pognojenih s kompostom. Ker ni odporna na sušo, potrebuje obilo vode. Najbolje raste v toplih »tropskih« krajih z veliko padavinami in temperaturami od 20-30^oC.

Priporočamo jo za vzgojo v sončnih in toplih vrtovih ter za južne terase in balkone, kjer je sonce res močno. Vendar jo sadimo v velike lonce z veliko zemlje. Zalivamo jo obilno zjutraj in zvečer in pazimo, da ne omočimo listov.  

Setev konec aprila in v maju

Sejemo jo tako kot sejemo običajno visok fižol, vendar bolj na gosto in jo kasneje redčimo. Kali v sedmi dneh. Mlade rastlinice, ki smo jih zredčili lahko pripravimo kot listnato zelenjavo v solatah ali v voku.

Ko so rastline večje, potrebujejo oporo. Na en visok opornik običajno speljemo eno do dve rastlini.. Iz manjših bamusovih opornikov pa lahko naredimo »šotor«. Razdalja med oporniki naj bo 0,5-1 m x 0,5-1 m. Rastline lahko speljemo tudi po ograji. Na terasah uporabimo lepe plastične ali bambusne opornike. Gnojimo zmerno.

Uporaba

Uživamo mlade liste in mlade zelene stroke. Stroki so bogati z beljakovinami, vitaminom A, tiaminom, riboflavinom, železom, fosforjem in kalijem. Vsebujejo pa tudi vitamin C, magnezij in mangan. Stroke obiramo redno, uživamo jih surove ali kuhane. Uporabljajo jih v kitajski (imenujejo se stir fries) in malezijski kuhinji. Najbolj enostavna priprava je v zelenjavni omleti. Po svetu iz zrelih strokov delajo moko ali pa jih krmijo domačim živalim.

V ljudski medicini kuhajo liste z rižem in jih uporabljajo proti bolečinam v ušesu.

Kristina Škrbec