Endivija (Cichorium endivia) spada v isti rod kot radič, na katerega spominja s svojim grenkim okusom, čeprav je njen izgled bolj podoben solati. Poleg hranilne vrednosti, predvsem njenih zelenih listov, je znan tudi ugoden vpliv endivije na jetra in izločanje žolča.

Najboljša za rast so dobro odcedna peščeno ilovnata vrtna tla, ki jih pred setvijo, oziroma presajanjem obogatimo z zrelim kompostom. Medvrstna razdalja med rastlinami naj bo 30 do 45 cm, razdalja v vrsti pa 20 do 30 cm. Endiviji ugodna je družba fižola, pora in kapusnic, medtem ko ji peteršilj in zélena nista prijetna soseda.

S setvijo endivije pričnemo po najdaljšem dnevu

Sejemo pa jo še julija. Poleti rastoča bo šla kasneje v cvet, zaradi plitvih korenin in poletne vročine pa moramo skrbeti za redno oskrbo z vodo. Kot pri vseh rastlinah, je tudi pri endiviji poleti koristno prekrivanje tal med rastlinami s plevelnimi listi, pokošenimi travnimi ostanki ali slamo, ki bodo ohranjali tla dlje časa vlažna.

Za prijetnejši okus in bolj krhke liste

Zeleni listi endivije so precej grenki, zato se mnogi poslužujejo beljenja, pri katerem z določenim obdobjem prekrivanja notranjih listov, ti postanejo svetli, bolj krhki in prijetnejšega okusa. Beljenje lahko izvedemo na več načinov: ko ima rastlina že precej listov, torej je dovolj razvita, zunanje liste dvignemo in čvrsto privežemo okrog notranjih, rastlino na prostem lahko prekrijemo z večjim lončkom ali pa celo rastlino presadimo v lonček, ki ga postavimo v temno klet.

Po dveh do treh tednih je rastlina običajno že dovolj obeljena. Bledi listi bodo prijetnega okusa, vendar pa bodo med beljenjem izgubili tudi precej hranil. Za bolj zdravo solato iz endivije pustimo torej nekaj rastlin neobeljenih. Če pa so nam zeleni listi vseeno preveč grenki, jih lahko tudi skuhamo.

Katero sorto izbrati

Dečja glava ima rahlo navznoter zavihane liste, ki so samobelilni in zelo mehki. Zanimiva je pankalijerka s fino nakodranimi listi, ki je odporna tako na vročino, kot na mraz. Dobro se skladišči eskariol zelena, ki je še posebno odporna na slabo jesensko vreme, zelene rozete pa lahko režemo tudi pozimi. Eskariol rumena je odporna na sušo in nizke temperature ter jeseni oblikuje velike kopaste rozete, ni pa primerna za skladiščenje. Novejša sorta je malan, ki oblikuje 40-45 cm velike rozete s kompaktnim osrčjem rumeno zelene barve. Na prostem jo pridelujemo od zgodnje pomladi do pozne jeseni, v plastenikih pa pozimi in zgodaj spomladi.

Andreja Tomšič