Bolezni in škodljivci oljnih buč

Od bolezni se na bučah najpogosteje pojavljata pepelovka bučnic (pepelovka) (Erysiphe polyphaga) in bučna in kumarna pepelovka (Sphaerotheca fuliginea). Spoznamo ju po značilni belo sivi prevleki na listih, ki se pojavi v juliju ali avgustu. Močno okuženo listje rumeni, nekrotizira in se suši. Proti njima se borimo z uporabo ustreznih registriranih fungicidov, ki jih uporabimo, dokler je vožnja s traktorjem v posevku še mogoča.

Vse pogosteje se pojavlja tudi plesen bučnic (Pseudoperonospora cubensis). Na okuženih listih opazimo svetlo zelene pege, ki dajejo listu mozaičen videz. Pege se povečujejo in postajajo oglate (omejene so z listnimi žilami), kasneje se obarvajo rumeno rjavo in okuženi deli lista se sušijo. Zaradi prizadetosti listov se zmanjša asimilacijska površina in posledično ostajajo manjši in deformirani tudi plodovi. Proti tej bolezni ukrepamo s kolobarjem - buče posejemo na njivi, na kateri prejšnje leto nismo pridelovali rastlin iz družine bučevk ter za setev izberemo odporne sorte ter ustrezne medvrstne razdalje. V času, ko je v posevku še mogoča vožnja s traktorjem, pa lahko uporabimo v ta namen registrirane fungicide.

Pojavlja se še listna pegavost bučnic (Septoria cucurbitacearum), ki na pridelek sicer nima veliko vpliva.

Pomembnejša bolezen buč je še kumarni mozaik (Cucumber mosaic 1). Na zgodaj napadenih posevkih lahko povsem uniči pridelek, v povprečju pa ga zmanjša za 60 %. Povzroča slabše cvetenje in odpadanje cvetov. Prenaša se z ušmi, še posebej močan vir okužb sta paprika in paradižnik. Prav tako se prenaša pri mehanski obdelavi s celičnim sokom z okuženih na zdrave rastline. Virusnih bolezni ni mogoče zdraviti, zato je zelo pomembno, da sadimo neokuženo seme oziroma posadimo brezvirusne sadike. Med rastjo nasad pregledujemo in okužene rastline odstranjujemo. Pri tem pazimo, da virusa ne prenesemo na zdrave rastline z orodjem ali rokami.

V deževnih letih se pri nas občasno pojavi bakterijski ožig bučnic (Pseudomonas syringae pv. lachrymans), še posebej na njivah v bližini večjih vrtnarij. Pege na listih so umazano rumene barve, mastne in v sredini prosojne. Tkivo odmre in na sredini se pojavijo luknje. Okuženi plodovi so iznakaženi, porumeneli, zgrbančeni in nagnjeni k odpadanju. Bakterija se prenaša s semenom, zato je treba za seme izbrati zdrave plodove z njive, za setev pa uporabiti razkuženo seme.

V neugodnih rastnih razmerah ob vzniku ali kmalu po njem mlade rastline buč napadejo talne glive (Phytium, Sclerotinia, Rhyzoctonia in druge). Za varstvo pred temi okužbami uporabljamo razkuženo seme. Pomembno je tudi, da poskrbimo za strukturna tla in da dovolj gnojimo z organskimi gnojili. Enake ukrepe izvajamo tudi proti venenju in trohnobi vrež, ki ju povzročajo glive iz rodu Fusarium in Sclerotinia. Pri tem moramo paziti, da za gnojenje ne uporabljamo kompostov pripravljenih iz ostankov paradižnika, paprike, jajčevcev, kumar in fižola.

V nasadu buč nam lahko težave povzročajo tudi škodljivci. Že pred setvijo je dobro, da preverimo številčnost strun in drugih talnih škodljivcev v tleh. Za primerno sredstvo proti škodljivcem se pozanimamo v kmetijskih apotekah. Možna je tudi setev z insekticidi tretiranega semena.

Škodo na bučah lahko povzročajo tudi listne uši, ščitkarji, resarji, pršice in razni bolhači. Napad večine omenjenih škodljivcev za buče ni tako škodljiv, da bi privedel do znatnega zmanjšanja pridelkov, zato se uporabi insekticidov pogosto lahko izognemo.